Bled krasijo štiri plastike Slavka Oblaka. Prva, Ciklama ob jezeru je bila postavljena leta 1997, Brstični vodnjak pred sedežem Občine Bled leta 2002, kip Matere božje z detetom je bil v kapelo Blejskega gradu postavljen ob tisočletnici prve omembe Bleda v pisnih virih leta 2004. Od leta 2021 pa je Bled bogatejši še za plastiko Grajski cvet, ki je bila postavljena v grajski park, ki ga je Zavod za kulturo Bled v celoti prenovil leta 2019.

Vabimo vas na sprehod po Poti skulptur Slavka Oblaka in ogled njegove razstave v Galeriji STOLP na Blejskem gradu.

Slavka Oblaka sta voda in narava zaznamovala že v zgodnjem otroštvu. Rodil se je na Rečici pri Bledu, vasici, obkroženi s potoki, ki se zlivajo v naravno lepoto Blejskega jezera. Izučen tesar po očetu in mojster ustvarjanja šopkov po mami si je želel več in se vpisal na münchensko akademijo, kjer je spoznal veščino ulivanja kipov v bron, material, s katerim je ustvaril številne vodnjake z motivi rastlin v bavarskem mestecu Landshut. V bližini mesta si je postavil hišo z livarno in samooskrbnim posestvom. Njegove skulpture so izraz življenja z naravo in vedno pazljivo postavljene v okolico, tako da dopolnjujejo krajinske oblike. Oblak je vedno doživljal svoj Bled skozi kontekst sorodnih oblik v okolici in mesto že leta 1962 upodobil na plaketi z otoško cerkvijo, obkroženo s številnimi okroglinami, ki spominjajo na »brstiče«.

Brstični vodnjak pred blejsko občinsko hišo sestavlja krogla, razdeljena na tri enake dele, ki so se ravno razprli, da bi iz njihovega središča pritekla voda. Cvetni brst ali cvetni popek predstavlja osnovo za nadaljnjo rast in razvoj socvetij. Končni brsti lahko dosežejo velike dimenzije, kar je dobro vidno pri zelnati glavi, ki je povečan brst. Odprtje popka pomeni pomlad in začetek življenja, dolgo pričakovani trenutek, ki omogoča rast.

Ta trenutek je Oblak predstavil skozi dramatično igro senc in sončne svetlobe, ki pada na dele brsta, medtem ko ga poživlja voda iz vodnjaka in ga nežno boža po gladki teksturi brona, kar omogoča fine optične učinke, kot so odbleski in celo zrcaljenje okolice na njegovi površini. Vodno korito tvori krog, ki se koncentrično širi na zunanji tlak in odmeva novo življenje in rast, ki naj ga udejanja modra mestna oblast.

Postavljen je pred občinsko stavbo na Bledu, v domačem kraju Slavka Oblaka in v mestu s  tisočletno zgodovino, ki se je ohranilo zavoljo pametnih odločitev oblastnikov. Postavljen je bil leta 2002 v času konjunkture, ko se je Bled skozi konferenčno dejavnost in šahovsko olimpijado bliskovito razvijal in doživljal enega svojih vzponov.

Oblak je ta čas v mestni zgodovini predstavil ravno v trenutku razcveta. Spominja na religiozno epifanijo, saj je po sredi skrivnost, ko rastlina vsako leto »ve«, kdaj je primeren trenutek za razprtje in omogočanje krogotoka življenja. Oblak je s postavitvijo pred Blejskim jezerom in pogledom na otok naredil vse, da nam vzame dah in ta duhovni trenutek prenese na naša telesa. Brstični vodnjak je na videz preprost zaradi reduciranih oblik na najnujnejše, vendar skozi duhovnost, spremembo oblike, svetlobe in sence ter tekoče vode na »koži« listov učinkuje izjemno močno, saj spodbuja nenehno doživljanje čustvenega trenutka, v katerem se naš svet združi z duhovnim.

Eden najlepših pogledov na Blejski grad je iz sprehajalne poti ob jezeru, kjer raste skulptura Ciklama Slavka Oblaka. V primerjavi z Brstičnim vodnjakom pred občinsko hišo je skulptura precej večja in bolj »poosebljena«, ko skozi upognjene liste zbuja občutek življenja in gibanja.

Upodobljena je navadna ciklama, rastlina z vijoličasto rdečimi dišečimi cvetovi, ki raste zlasti po jasah in gozdovih skoraj po vsej Sloveniji. V gozdu jo bomo najpogosteje opazili v poznem poletju in jeseni, ko cveti. Njeni listi so srčaste ali ledvičaste oblike. Vsaka rastlina ima svoj vzorec, ki je lahko različno bogat. Ciklama je dobila ljudsko ime ‘krvavi lisec’, kar naj bi dalo človeku vedeti, da sta včasih lepota in nevarnost združena. Je namreč strupena. Njene čarovne moči so povezane s srečo, zaščito, plodnostjo in poželenjem. Ženske so jo uporabljale, kadar so želele zanositi ali prebuditi strast, vonj cvetočih ciklam pa naj bi ublažil bolečine žalostnega srca.

Ženske so nabirale ciklame, krščanski simbol Marijine žalosti, tudi za okras – s šopki so krasile domove, cerkvene oltarje, grobove, kapelice, razpela in še kaj. Četudi se je uporaba te rože do danes zelo spremenila, pa nespremenjeno zapeljiv ostaja njen duh. Zanimivost: v angleški literaturi je navedeno, da je najlepše marmorirane ciklame mogoče najti prav v okolici Blejskega jezera.

Oblak jo je upodobil v vsem njenem spektru kot nežno in ranljivo, a tudi kot muhasto grožnjo v značilno zamrznjenem trenutku z dramatično osvetljavo. Predstavljena je s tankim steblom in velikimi listi v gibanju in s tendenco rasti daje vtis, da se dviga iz plodnih tal. Deluje kot »orjaški cvet starejših geoloških obdobij«. Zliva se z okolico gradu in rastja, bujni listi dajejo vtis, kot »da gre za v naravi nahajajoče senzorje – ušesa, ki prisluškujejo obdajajočemu okolju«. Gladka in hrapava tekstura rahlo nagubanih listov tvori igro svetlobe in sence, kar daje vtis, da jo usmerja neka skrivnostna življenjska sila, imenovana vitalizem. Ta sila je aktualna metafora za opis ustvarjalnega dejanja kot magičnega trenutka, v katerem je notranja materija nenadoma impregnirana z življenjem, gibanjem in živo obliko.

Grajski cvet je ena od štirih plastik Slavka Oblaka, ki krasijo Bled. Vsa dela estetsko nadgrajujejo in dopolnjujejo čudovite lokacije, na katerih se nahajajo. Po rodu je Oblak »Blejc«, ki je na svojem drugem domu na kmetiji v Kumhausnu pri Landshutu postavil lastno livarno za vlivanje skulptur, ki krasijo in estetsko dopolnjujejo mnoge javne zgradbe in parke v Landshutu, imenovanem tudi mesto vodnjakov in javnih plastik. Vsa njegova dela kažejo na globok odnos z naravo, ki traja že celo njegovo življenje in s katero v sobivanju tudi živi.

Grajski cvet je velika skulptura, ki učinkuje živahno, kakor semafor ali žival z dvema dvignjenima ušesoma. Iz bronastega podstavka raste sploščeno steblo, ki se razcepi na dve strani, z ledvičasto oblikovanima rastlinskima listoma spominja na Kaktus.

Lista sta zmaknjena in med njima je prostor, tako da se zdi, kakor da opletata na vse strani in komunicirata z okolico.

Postavljen je v Grajski park, ki ga je Zavod za kulturo Bled leta 2019 popolnoma prenovil in uredil. Naslednje leto jeseni je v njem vzklil Grajski cvet, mogočna listnata rastlina, ki dopolnjuje grajska drevesa in s svojo formo zrcali silhueto gradu.

Oblak je ustvaril kinetično, vendar tiho prispodobo povezanosti človeka, narave in tehnologije. Njegovo delo je spodbuda za trajno in sonaravno bivanje in metafora te nepopustljive predanosti naravi.

Niso vsi umetniki, ki izdelujejo religiozna dela, religiozni. Izjema je Slavko Oblak, ki je globoko veren. V svojem priljubljenem materialu bronu je ulil na stotine religioznih podob, od plaket s sveto družino in odrešenikom do medalj in velikih skulptur družine z otrokom. Ob tem pa je gojil globoko zanimanje za ustvarjanje skozi objekt in skozi okolje. To zavedanje je omogočalo kiparju, da je delal v sodelovanju s tehnologijo, človekom in njegovim okoljem, kar je uresničil v svoji mali mojstrovini Materi božji z detetom na podstavku. Pomembno je videti skulpturo skupaj s kapelo, saj je Oblak kipar, izučen tesar in arhitekt. Tukaj ni združil le arhitekture in skulpture, ampak tudi fresko slikarstvo. Naredil je vse, da vplete gledalca in navdihne vero ob »razsvetljevalki«, Mariji, katere ime pomeni »tista, ki jo ljubi Bog«. Po katoliškem nauku je po božji moči spočela in rodila Jezusa Kristusa. Kult izhaja iz krščanske asketske ideologije, v okviru rimskokatoliške zahodne cerkve pa se je v fevdalizmu navezal na romantično-viteško čaščenje žensk nasploh.

Cerkev daje Mariji kot »kraljici vseh svetnikov« prednost v čaščenju in ji priznava pravico do najvišjega spoštovanja. Njen kult pride do izraza v številnih praznikih v njeno počastitev, v velikem številu njej posvečenih cerkva ter v združenjih in redovih z njenim imenom. V okviru tega kulta so bile proglašene tudi dogme o njenem brezmadežnem spočetju (Pij IX, 1854) in njenem vnebovzetju (Pij XII, 1950).

Oblak nam posreduje celopostavno figuro Marije z detetom. Edini način, da razumemo njeno veličino in vpliv, je skozi uporabo metafore. Njeno telo je zreducirano na najbolj bistveno – obliko kroga in trikotnika, arhetipa popolne oblike in trikotnega razmerja med bogom, Svetim duhom in Jezusom. Razmerje med duhovnim in fizičnim je kipar prenesel v bron. Vidimo otroka in svetnico, kako mirno stojita pred nami brez odvečnih informacij. Otrok – Jezus ima majhno glavo, zato pa velik svetinški sij – nimb, njegovo telo je skrito pod široko zglajeno obleko, na robovih rahlo nagubano. Zdi se, da lebdi v zraku, kakor pritiče božjemu bitju. Vse te različne teksture je kipar uporabil tudi na Mariji. Veliki nimb in komaj nakazani obraz, oblečen v pasico, se nadaljuje v gladko sijočo površino obleke, kar prekinja hrapavi kvadrat, pod njim pa dolga vertikalno nagubana draperija.

Leta 2000 je naredil prvi osnutek in to je bil čas, ko so nekateri globoko verni ljudje pričakovali konec sveta. Zanimanje za religijo se je povečalo, hkrati pa je Bled izrazil novo zanimanje za svojega kiparja, ki je preživel večino življenja v zahodni Nemčiji. Bližala se je 1000-letnica prve omembe Bleda, kar je bil povod za vabilo kiparju, da obeleži ta jubilej. Ta praznik je bilo treba povezati z najstarejšo ohranjeno arhitekturo na Bledu, grad z grajsko kapelo. Vendar Oblak ne želi iz tega praznika narediti velike ceremonije, ampak preko bronaste figure prenesti globoko vero na posameznika, tako da omogoči nekakšno mirno, meditativno vstopnico v duhovnost.

Kipar vplete posameznika na več načinov, preko skulpture in celotne kapele. V ozadju je na freski podoba Kristusa na Veronikinem prtu, ki je naguban in se zdi, kot da se premika, medtem ko svetnika na vsaki strani prezbiterija gledata v skulpturo, tako da postanemo vsi skupaj pričevalci njenega kulta.

Marija z Jezusom na podstavku ob svetnikih je skrivnostno osvetljena od zadaj in zgoraj. Ko gledamo proti oltarju v dopoldanskem času in svetloba čudežno osvetli figuri in se ozremo navzgor, vidimo upodobitev Sv. trojice, Jezusa, Boga očeta in Sv. duha. V svetlobi, ki pronica od Svetega duha proti skulpturi, se združita duhovna in fizična moč. Ne pozabimo, da je Oblak mojster postavitve svojih kipov v okolje, kajti kot tesar in arhitekt pozna »trike«, da se lahko zgodi magija. Oblak je tako naredil vse, da občutimo ta duhovni trenutek, ko je družina skupaj in med njimi poteka globok meditativni pogovor, kateremu spontano prisostvujemo. Ne racionalno, temveč skozi telo in čutila posameznik doživi duhovno prebujenje, močno čustveno doživetje, ki je posledica enotnosti našega sveta z duhovnim.